Vozni pas ali dva do sreče

Ne vem ali je to naključje ali pa nekakšna soba za vsestranskost. Priznati moram, da po večini se mi vse začne dogajati, ko sedem v avto, ki ga že nekaj časa smatram za sobo idej.
Telefon zazvoni največkrat, ko sem v avtu, kot tudi klice, ki jih moram opraviti se jih somnim, po večini ko sedem za volan, da o daljših poteh sploh ne govorim. Tistikrat se mi utrne plaz idej in konceptov, ki bi jih želel udejaniti ali vsaj deliti z nekom.
Seveda to v vozilu, zlasti pri večji hitrosti in gostem prometu, ni mogoče.
Tokrat me je pot vodila proti Milanu. Resda kakšne revolucionarne ideje mi ni uspel stuhtati, a me je prešinila oz.lepše rečeno zmotila zanimivost na avtocesti. Dokumentiral sem, da bi tudi zapečkarji lahko presodili. Pri nas je to tema, ki jo opredeljujejo med projekte imenovane ” jama brez dna “. Četudi bi ta krater kdaj, hipotetično itak, uspeli napolniti še vedno ostane toliko odprtih vprašanj in dilem, da je joj…

Ko sem okoli osme zjutraj znašel na AC od Verone proti Monzi, sem naletel na konico prometa s kolonami v obeh smereh. Kolone so bile tekoče, prevozne… Kaj je omogočalo pretočnost, po kateri je vozilo nešteto tovornjakov in osebni vozil?

Lepa široka štiripasovnica z odstavnim pasom, kar pomeni, da napram naši avtocesti ima praktično dva pasa več. Ste si zapomnili: “z odstavnim pasom!”
Kot je slišati kritike v javnosti, da naši vrli graditelji in projektanti niso uspeli vriniti vsaj tretjega pasu, sem tudi sam zaskrbljen ali bom za časa svojega življenja lahko kdaj peljal od enega do drugega konca Slovenije po cesti, kjer ne bo vzdrževalnih del in obvozov, da o tem tretjem pasu sploh ne govorim. Ta tretji pas in cesta brez vzdrževalnih del vzdolž vožnje, ni  samo moj kanček do sreče v prometu, ampak želja vsakega voznika, ki je cesta del njegovega vsakdana.

Video: AC Milano